Victo Hugo znan po svojem romanu »Notredamski zvonar«, vendar se v svojem še enem velikem klasičnem delu »Nesrečniki«, dotakne človeškega gnoja, onesnaževanja rek in zmanjševanja rodnosti prsti, ter celotnega sistema kanalizacije, ki jo označi za napako in vest mesta.
Kanalizacija je napaka
"Pariz
zmeče letno petindvajset milijonov v vodo. To ni nikaka prispodoba. Kako in na
kakšen način? Dan in noč. S kakšnim namenom? Brez vsakega namena. In kaj si
misli? Nič si ne misli. Le čemu? Za prazen nič. In po katerem svojem organu? Po
svojem črevesu. Kaj pa je njegovo črevo? Kanalizacija.
Petindvajset
milijonov, to je najumerjenejše približno število, ki ga navaja ocena posebne
znanosti.
Po dolgem
tipanju je znanosti danes znano, da je najrodovitnejše
in najuspešnejše gnojilo človeški gnoj. Sramovati se moramo, da so to
vedeli Kitajci pred nami. Kakor pripoveduje Eckeberg, ga ni kitajskega kmeta,
ki bi šel v mesto, da ne bi prinesel od ondod na koncih bambusovega trsta dvoje
polnih veder tistega, čemur pravimo svinjarija. Po zaslugi človeškega gnoja je
kitajska zemlja še vedno tako mlada kot v Abrahamovih časih. Kitajsko žito
vrača do stodvajsetkrat zrno semena. Nobeno guano se po svoji plodovitosti ne
more primerjati z nesnago kake prestolnice.
Veliko mesto je najmogočnejša gnojna jama. Če bi uporabili mesto za
gnojenja polja, bi bil uspeh gotov. Če je naše zlato gnoj, je narobe naš gnoj
zlato.
In kaj počnemo z
zlatom gnoja? Pomečemo ga v brezno.
Z velikimi stroški pošiljamo konvoje
ladij, da bi na južnem tečaju nabirale govno galebov in pingvinov,
neizračunljivi element blaginje, ki ga imamo pri roki, pa mečemo v morje. Ves
človeški in živalski gnoj, kar ga zemlja zgubi, bi zadostoval za prehrano
sveta, če bi ga dali zemlji, namesto da ga zmečemo v vodo.
Kupi smeti v
uličnih kotih, vozovi blata, ki drdrajo ponoči po ulicah, gnusni sodi gnoja,
smrdljivi potoki podtalnega blata, ki jih pokriva tlak, ali veste, kaj je to? To vam je cvetoč travnik, zelena trava,
materina dušica, mačehica, žajbelj, to vam je divjačina, to vam je živina,
zadovoljno mukanje velikih bikov zvečer, to vam je dišeče seno, zlato žito,
kruh na vaši mizi, topla kri v vaših žilah, zdravje, radost, življenje. Tako
hoče skrivnostno stvarstvo, ki je spreminjanje na zemlji in preobrazba v
nebesih.
Spravite to v
velik topilnik; blaginja po prišla iz njega. Rejena polja pomenijo hrano za
ljudi.
Nihče vam ne
more braniti, da odvržete takšno bogastvo in da me imate povrhu vsega še za
smešnega. Toda to je vrhunec vaše nevednosti.
Danes je na
splošno znano, na primer, da Temza prav zdaj zastruplja London.
Kar se tiče
Pariza, so morali v zadnjem času prestaviti večino iztokov kanalizacije navzdol
po reki niže od poslednjega mosta.
Dvocevna
priprava, opremljena z ventili in zapornicami, ki vsesava in pretaka nazaj,
osnoven sistem drenaže, preprost kakor človeška pljuča, in katera obratuje že v
marsikateri vasi Anglije, bi zadostovala, da bi privedla v naša mesta čisto
vodo polj in vrnila na naša polja bogato vodo mest, in s to lahko izmenjavo,
najpreprostejšo na svetu, bi ohranili doma petsto milijonov, ki jih zmečemo
ven. Toda na to nihče ne misli.
V želji da bi
storili nekaj dobrega, počenja sedanji sistem škodo. Namen je dober, učinek
žalosten. Menijo da čistijo mesto, vendar izčrpavajo ljudstvo.
Kanalizacija je
napaka. "
Vir:
Victor Hugo, Les Misérables, 1862
DZS; Peti del "Jean
Valjean"; Druga knjiga: Leviatanovo črevo; Prvo poglavje: "Od morja
prikrajšana zemlja"
Victor Hugo:
Ni komentarjev:
Objavite komentar