petek, 04. januar 2013

Victor Hugo - Nesrečniki


Victo Hugo znan po svojem romanu »Notredamski zvonar«, vendar se v svojem še enem velikem klasičnem delu »Nesrečniki«, dotakne človeškega gnoja, onesnaževanja rek in zmanjševanja rodnosti prsti, ter celotnega sistema kanalizacije, ki jo označi za napako in vest mesta.

Kanalizacija je napaka

"Pariz zmeče letno petindvajset milijonov v vodo. To ni nikaka prispodoba. Kako in na kakšen način? Dan in noč. S kakšnim namenom? Brez vsakega namena. In kaj si misli? Nič si ne misli. Le čemu? Za prazen nič. In po katerem svojem organu? Po svojem črevesu. Kaj pa je njegovo črevo? Kanalizacija.

Petindvajset milijonov, to je najumerjenejše približno število, ki ga navaja ocena posebne znanosti.

Po dolgem tipanju je znanosti danes znano, da je najrodovitnejše in najuspešnejše gnojilo človeški gnoj. Sramovati se moramo, da so to vedeli Kitajci pred nami. Kakor pripoveduje Eckeberg, ga ni kitajskega kmeta, ki bi šel v mesto, da ne bi prinesel od ondod na koncih bambusovega trsta dvoje polnih veder tistega, čemur pravimo svinjarija. Po zaslugi človeškega gnoja je kitajska zemlja še vedno tako mlada kot v Abrahamovih časih. Kitajsko žito vrača do stodvajsetkrat zrno semena. Nobeno guano se po svoji plodovitosti ne more primerjati z nesnago kake prestolnice.  Veliko mesto je najmogočnejša gnojna jama. Če bi uporabili mesto za gnojenja polja, bi bil uspeh gotov. Če je naše zlato gnoj, je narobe naš gnoj zlato.

In kaj počnemo z zlatom gnoja? Pomečemo ga v brezno.

Z velikimi stroški pošiljamo konvoje ladij, da bi na južnem tečaju nabirale govno galebov in pingvinov, neizračunljivi element blaginje, ki ga imamo pri roki, pa mečemo v morje. Ves človeški in živalski gnoj, kar ga zemlja zgubi, bi zadostoval za prehrano sveta, če bi ga dali zemlji, namesto da ga zmečemo v vodo.

Kupi smeti v uličnih kotih, vozovi blata, ki drdrajo ponoči po ulicah, gnusni sodi gnoja, smrdljivi potoki podtalnega blata, ki jih pokriva tlak, ali veste, kaj je to? To vam je cvetoč travnik, zelena trava, materina dušica, mačehica, žajbelj, to vam je divjačina, to vam je živina, zadovoljno mukanje velikih bikov zvečer, to vam je dišeče seno, zlato žito, kruh na vaši mizi, topla kri v vaših žilah, zdravje, radost, življenje. Tako hoče skrivnostno stvarstvo, ki je spreminjanje na zemlji in preobrazba v nebesih.

Spravite to v velik topilnik; blaginja po prišla iz njega. Rejena polja pomenijo hrano za ljudi.

Nihče vam ne more braniti, da odvržete takšno bogastvo in da me imate povrhu vsega še za smešnega. Toda to je vrhunec vaše nevednosti.

Statistika je izračunala, da samo v Francija izlije vsako leto skozi ustja svojih rek v Atlantski ocean pol milijarde. Le poglejte. S temi petsto milijoni bi lahko plačali četrtino proračunskih izdatkov. Toda spretnost človeka je taka, da se raje znebi teh petsto milijonov v kanal. Tako odnaša pravo hrano našega ljudstva, tukaj kapljo po kaplji, tam kjer v valovih bedno bruha naša kanalizacija v reke, in velikanski zbiri naših rek v ocean. Sleherno riganje naših kanalizacij nas velja tisoč frankov. In to ima dve posledici: zemlja peša in voda se kuži. Iz brazde stopa lakota, iz reke pa bolezen.

Danes je na splošno znano, na primer, da Temza prav zdaj zastruplja London.

Kar se tiče Pariza, so morali v zadnjem času prestaviti večino iztokov kanalizacije navzdol po reki niže od poslednjega mosta.

Dvocevna priprava, opremljena z ventili in zapornicami, ki vsesava in pretaka nazaj, osnoven sistem drenaže, preprost kakor človeška pljuča, in katera obratuje že v marsikateri vasi Anglije, bi zadostovala, da bi privedla v naša mesta čisto vodo polj in vrnila na naša polja bogato vodo mest, in s to lahko izmenjavo, najpreprostejšo na svetu, bi ohranili doma petsto milijonov, ki jih zmečemo ven. Toda na to nihče ne misli.

V želji da bi storili nekaj dobrega, počenja sedanji sistem škodo. Namen je dober, učinek žalosten. Menijo da čistijo mesto, vendar izčrpavajo ljudstvo.

Kanalizacija je napaka. "

Vir:
Victor Hugo, Les Misérables, 1862

DZS; Peti del "Jean Valjean"; Druga knjiga: Leviatanovo črevo; Prvo poglavje: "Od morja prikrajšana zemlja"

Victor Hugo:

Ni komentarjev:

Objavite komentar