Brstični ohrovt

V brstičnem ohrovtu je dvakrat več beljakovin in nekoliko več ogljikovih hidratov kot v zelju, zato ima tudi večjo energijsko vrednost. Vsebuje vse pomembne aminokisline, sestavine v brstičnem ohrovtu zmanjšujejo količino holesterola v krvi, zato je pomembno živilo tudi pri preprečevanju arterioskleroze.

Liste brstičnega ohrovta uporabljamo podobno kot zeljnate liste za obkladke pri kožnih ekcemih, ranah, razjedah. Sveži, potolčeni listi spodbujajo izločanje strupenih snovi iz kože, zato so obkladki iz listov primerni za lajšanje bolečin pri revmatizmu, protinu, oteklih udih, glavobolu in zobobolu.

S presnim sokom, iztisnjenim iz svežih listov, zdravimo čire na želodcu, rane na dvanajstniku, črevesju. Podobno kot zelje priporočajo sok brstičnega ohrovta pri kroničnem zaprtju, za čiščenje krvi, znižuje krvni tlak, pomaga preprečevati gripo, pri bronhialni astmi, ledvičnih kamnih in pri boleznih ožilja.

Gojenje

Kapusnice dobro uspevajo v globoko obdelani, najbolje že jesen pognojeni in prerahljani zemlji. Če gnojimo spomladi, trosimo dozorel gnoj, ker po gnojenju s svežim gnojem sadike bolehajo, napadejo jih tudi razni škodljivci. Na sveže pognojeni zemlji ne zraste okusen in tudi ne trpežen pridelek.

Brstični ohrovt bo prezimil le, če ne bomo pretiravali z gnojenjem z dušikom. Da si zagotovimo dober in zdrav pridelek, je treba kolobarit, to je sejati in saditi kapusnice vsako leto na druge grede.  

Seme poznih sort, kamor spada tudi brstični ohrovt,  sejemo na prosto v setvene grede v marcu in aprilu. Ko imajo sadike štiri ali pet listov so primerne za sajenje na vrtove na 50-60 cm vsaksebi, lahko ob rob grede, in še kam, kjer je rasla zgodnja že pobrana zelenjava. Uspešno sadimo po dežju zjutraj ali proti večeru, oblačni dnevi so primernejši kot sončni.

Kapusnice največkrat sadimo preplitvo. Saditi jih je treba globoko, da pridejo sadike do kličnih listov v zemljo in da stebla ne olesene, kar ovira pretakanje hrane. Prav tako tudi bolj trdno stoje in se ne nagnejo pod težo težkih glav.

Za odganjanje škodljivcev pa posejemo ali posadimo v bližino brstičnega ohrovta kapucinke, koper, kamilico, žajbelj ali poprovo meto.

Pozno jeseni se listi povesijo in pokrijejo goste glavice in jih s tem precej zavarujejo pred mrazom.  Odstranimo jih le, če želimo jeseni pospešiti dozorevanje brstov. Dolgotrajen suh mraz ga lahko uniči, zato je nanj smiselno računati nekje do konca januarja.

Pri brstičnem ohrovtu so užitni majhni, krepki brsti v pazduhah listov. Trgamo jih sproti, kakor dozorevajo. Pozneje se namreč odprejo in niso več lepi. Seveda pa so še vedno užitni, zato jih (vsaj na domačem vrtu) ne zavržemo, ampak jih kljub temu porabimo.

Brstov ne peremo pred hranjenjem v hladilniku. Lahko ga zamrznemo, tako da ga kratko blanširamo in na hitro ohladimo v ledeno mrzli vodi. Še bolje je, da rastline, če suh mraz le predolgo traja, izpulimo, presadimo v večje posode s peskom in prestavimo v hladne in vlažne kleti, garaže ali verande.

Vir:

- »Več zelenjave - več zdravja« - Založnik, Kmečka knjiga, 1955

- http://www.semenarna.si/kapusnice/category/brsticni-ohrovt

Odpad ali gnojilo, znova

·       Človeški odpad so človeški iztrebki, ki niso bili reciklirani.

·       Odpad je material, ki nima nobene vrednosti.

·       Ljudje, ki reciklirajo stvari, le teh ne zavržejo/zapravijo.

·       Ljudje, ki kompostirajo svoj gnoj, ne proizvedejo človeškega odpada v obliki telesnih iztrebkov.

Oprostite, vem da je težko zaobjeti koncept, da je človeški odpad nekaj kar ustvarimo z izbiro, z namenom.

V današnjem jeziku je danes izraz človeški odpad sinonim za človeški urin in blato (iztrebki). Sčasoma se bo to spremenilo. Ni neizogibno, da ustvarjamo človeški odpad naravno. Naravno proizvedemo človeški gnoj. Kar počnemo z njim, določa ali bo odpad ali ne. To se mogoče komu zdi kot banalna stvar. Vedno ste vedeli da so iztrebki človeški odpad,  zatorej se mu je vedno reklo človeški odpad.

Na drugi strani, lahko razširite vaše razumevanje. Kot se razumevanje in zavest spreminja, tako se tudi jezik spreminja. Človeški »odpad« ni več primerna beseda, ko se govori o človeškem gnoju, razen če se ta gnoj (gnojilo) odvrže. Ni nobenega razloga, da ne bi mogli razčistit izrazov, razviti jezik, in izboljšati komunikacijo in razumevanje. 

Kaj je človeški odpad? Človeški odpad je cigaretni ogorki, prazna pločevinka za pivo ki leži ob cesti, stiroporna embalaža za hamburger, plenice za enkratno uporabo, zavržena elektronika, zavržene steklenice, stare avtomobilske gume, jedrski odpadki, izpušni plini, šestnajst milijonov litrov pitne vode ki jo odplaknemo naša stranišča vsaki dan, in milijoni ton organskih ostankov zavrženih v okolje leto za letom.

Azijsko Recikliranje

Že tisočletja Azijci reciklirajo človeški gnoj. Kitajci uporabljajo človeški gnoj v kmetijstvu od dinastije Shang, pred 3000-4000 leti. Zakaj mi na zahodu nismo? Azijska kultura, v glavnem Kitajci, Korejci, Japonci in ostali, so spoznali, da so človeški izločki naravna surovina, kakor da bi bili odpad.

Kjer smo mi imeli človeški odpad, so oni imeli »nočno zemljo«. Mi smo proizvedli odpad in onesnaženje, oni so proizvedli gnojilo (hranila) za zemljo in hrano. Jasno je da so Azijci bolj razviti kakor zahod v tem oziru. In tako je tudi prav, saj delajo na razvoju trajnostnega kmetijstva že štiritisoč let na isti zemlji.

Štiritisoč let ti ljudje obdelujejo en in isti kos zemlje, z malo ali brez kemičnih gnojil in, v mnogih primerih, proizvedejo večji pridelek kakor zahodni kmetje, kateri hitro uničujejo prst v svojih deželah, skozi izčrpavanje in erozijo.

Dr. King zapiše, »Mednarodna koncesija mesta Šanghaj v letu 1908, je podelila Kitajskemu pogodbeniku privilegij, da je lahko vsako jutro zgodaj zjutraj vstopil v zasebne in javne prostore in odnesel nočno zemljo, za kar je plačal več kot 31.000$ zlata za 78.000 ton [človeškega gnoja]. Vse to, mi ne samo da vržemo vstran, ampak potrošimo še zato veliko denarja.«

Če slučajno niste ujeli, pogodbenik je plačal 31.000$ zlata za človeški gnoj, ki mu pravi »nočna zemlja« in ne kot dr. King napačno »odpad«. Ljudje ne plačajo, da bi kupili odpad, plačajo z denarjem za stvari, ki imajo vrednost.

Napredek znanosti

Kako to, da so Azijci razvili odlično razumevanje  recikliranja človeških hranil, ki prežema njihovo splošno zavest in je popolnoma sprejeto ter se jemlje kot nekaj samoumevnega, medtem ko mi nismo? Konec koncev, mar nismo mi razviti narod znanstvenikov? Dr. King zapiše zanimivo opazko glede znanosti: Piše:

»Vse do leta 1888, in še potem po dolgotrajni trideset letni vojni, so zbrani najboljši znanstveniki vse Evrope, končno priznali, da stročnice delujejo kot gostitelj za nižje organizme, ki živijo na njihovih koreninah, ti organizmi so v glavnem odgovorni za vzdrževanje dušika v zemlji, ki ga črpajo neposredno iz zraka, ki so nato skozi razkroj vrne nazaj.

Toda stoletja prakse so naučili kmetje čez celotno Azijo, da so določene rastline bistvene za vzdrževanje rodnosti prsti. In tako so v vsaki od treh dežel gojili stročnice, v kolobarju z ostalimi rastlinami, z namenom gnojenja prsti. To je ena njihovih tradicionalnih praks.«

V naši kulturi verjamemo, da moramo počakati na strokovnjake, da ugotovijo kako stvari stojijo, preden lahko trdimo da res nekaj vemo. To nas zgleda, postavilo nekaj  stoletji za Azijci. Sigurno se mi zdi čudno, da ljudje ki so pridobili svoje znanje v resničnem življenju skozi prakso in izkušnje, da se jih ignorira ali naredi nepomembne z strani akademskega sveta in vladnih agencij.

Takšne agencije bodo priznavale samo učenje, ki se zgodi znotraj okvirja institucij. Kot tako ni čudno, da se Zahod tako počasi plazi proti trajnostnem bivanju na planetu Zemlja.

Čudno kot se mogoče zdi, pravi King, da danes ni, in kot zgleda nikoli ni bilo, tudi v največjih ter najstarejših mestih Japonske, Kitajske ali Koreje, ničesar kar bi spominjalo na kanalizacijo, ki jo danes uporablja Zahod.

Ko sem vprašal prevajalca, če ni bilo običajno med zimskimi meseci, da bi nočno zemljo odstranili v morje, kot najcenejšo in hitrejšo metodo odstranitve [raje kot reciklirat], njegov odgovor je bil hiter in oster, »Ne, to bi bilo škoda. Ničesar ne vržemo vstran. Je vredno preveč denarja.« Kitajec, je rekel King, ne odvržejo ničesar vstran, ker imajo več čas na umu glavni namen kmetijstva.«

Mogoče, nekoč, bomo tudi mi razumeli.

 

Azija danes

Danes Azijci opuščajo trajnostne kmetijske postopke, katere je dr.King opazil skoraj stoletje nazaj. V Kyotu, Japanska, na primer, »nočna zemlja se zbira higijenično na zadovoljstvo uporabnikov, le da se na koncu razredči v centralnem zbirnem centru,in se spusti v kanalizacijski sistem in konvencialno napravo za obdelavo kanalizacijski odplak.«

Leta 1956 se je na Kitajskem recikliralo 90% človeškega gnoja, kar je predstavljalo tretjino vseh gnojil, ki so se uporabila v državi. Danes je na Kitajskem poraba umetnih gnojil poskočila preko 600% med letoma 1960 in sredino 1980, in danes Kitajska uporablja dvakratno količino umetnih gnojil na hektar, kakor je svetovno povprečje.

Med 1949 in 1983 se je vnos dušika in fosforja povečal za faktor deset, medtem ko se je pridelek povečal le za tri krat.

Onesnaženje vode na Kitajskem se je zelo povečalo, saj se 70% vse odpadne vode spusti v glavne reke. Leta 1988 so v Šanghaju zabeležili pol milijona hepatitisa A, ki se je širil z onesnaženo vodo. »Vedno bolj se Kitajske mestne oblasti obračajo k sežigalnicam in odlagališčem, kot način reševanja svojih odpadkov, raje kot recikliranje in kompostiranje. Kar pomeni, da Kitajska kakor zahod, prelaga problem na ramena naslednjih generacij.«

Za občutek zgodovinske perspektive, bom za konec citiral dr.Arthura Stanleya, uradnika za zdravje mesta Šanghaj, Kitajska, v svojem letnem poročilu za leto 1899, ko je bilo na Kitajskem 500 milijonov ljudi. V tem času se ni uporabljalo nobenih umetnih gnojil – samo organski, naravni materiali, kot so kmetijski ostanki in človeški gnoj:

»Glede sanitacije mesta Šanghaja, kot primerjava med higieno Vzhoda in Zahoda, lahko rečemo, da če je dolžina življenja v državi kazalnik dobre sanitacije, so Kitajci vredni študije vseh, ki se jih tiče javno zdravje. Očitno je, da je  stopnja rojstva dosti večja od stopnje smrti, in da je tako moralo biti v obdobju tri do štiritisoč let. Kitajska higiena, ko jo primerjamo z srednjeveško Anglijo, se pokaže kot  napredna.«

Soroden članek - Odpad ali surovina

http://domaci-vrt.blogspot.com/2010/11/odpad-ali-surovina.html

Vir:

·       The Humanure Handbook, Joseph Jenkins

    www.humanurehandbook.com 

·       Kako uspešno in varno kompostirati človeški gnoj, www.kompostiranjecloveskegagnoja.com

·       King, F.H., (1911). Farmers of Forty Centuries. Rodale Press: Emmaus. 

http://www.permaculturenews.org/files/farmers_of_forty_centuries.pdf

·       »nočna zemlja« - izraz, ki označuje, da sta se surovo blato in urin zvečer odvrgla na polja

Kakanje čepe

Iztrebljanje čepe je učinkovit, nenasilen način kako si lahko pomagamo pri kar nekaj težavah, kot je na primer hemoroidi, zaprtje,…

Sicer pa slika pove več kot tisoč besed.

Pri iztrebljanju v sedečem položaju ostane mišica puborectalis, ki pomaga zadrževati blato, napeta, danka pa se ne izravna, zato se črevo nikoli povsem ne izprazni. 

Pri čepečem iztrebljanju se mišica sprosti in danka se izravna.

Lahko se naučite čepeti na školjki, vendar tukaj stalno obstaja nevarnost padca ali da se školjka zlomi. Lahko si naredite pripomoček za oporo ali nabavite kakšen na internetu.

Če pa si naredite kompostno stranišče, ki je visoko samo kot plastično vedro (dobrih 30cm), torej je lažje stopit na njega, in tudi ni nevarnosti da bi se zlomilo, zraven boste pridobili še odličen kompost.

   

    

Da ne bom odkrival tople vode, je tukaj bolj obsežen članek o kakanju čepe.

Seveda je najbolj zanesljiva pot za lažje kakanje, več polnovredne rastlinske hrane z vlakninami, kakor naši paleolitski predniki 104g/dan, ali prebivalci podeželja na Kitajskem 77g/dan ali na podeželju v Afriki 60-120g/dan. Če se boste držali priporočil 30g/dan, potem boste dolgo sedeli na školjki.

Pobarvano rumeno: Paleolitska, Podeželska Kitajska, 
Podeželska Afrika (gramov vlaknin na dan)

Za konec, čepenje je za vse tiste, ki so dovolj gibčni, da se lahko postavijo v čepeč položaj, z vajo lahko dosežejo tudi nekateri tisti, ki sedaj ne morejo. V primeru resnejših bolezni in okvar se prej vsekakor posvetujte z zdravnikom ali fizioterapevtom.

Hm, to se pa sliši kot na televiziji.

Viri:
￮ Hrana za kakanje brez problema: https://www.drmcdougall.com/health/education/cpb/slovenian/
￮ Pripomoček: http://www.naturesplatform.com/health_benefits.html

￮ Knjiga v slovenščini, kjer je kar precej namenjeno o kakanju čepe:
https://sites.google.com/site/narapetrovic/clovek
￮ Video s Slovenskimi podnapisi; lažje kakat in shujšat na en mah:
https://nutritionfacts.org/video/lose-two-pounds-one-sitting-taking-mioscenic-route/

￮ Kako uspešno in varno kompostirati človeški gnoj, www.kompostiranjecloveskegagnoja.com

Izdelava Žvepleno apnene brozge - ŽAB

Žvepleno apneno brozgo lahko skuhamo tudi kar doma.

Je odlično naravno sredstvo za zaščito sadnega drevja pred vsemi vrstami glivičnih bolezni ( škrlup, monilija, sajavost plodov, siva pepelasta plesen, listna kodravost na breskvah, luknjičavost na marelicah ) in tudi bele volnate uši ter ostalih škodljivcev, ki prezimujejo na sadnem drevju.

Uporablja se lahko tudi na zelenjavnih rastlinah za zatiranje plesni, za redčenje plodov pri sadnem drevju pri škropljenju v cvet.

ŽAB ni strupena za čebel in čmrlje.

Tukaj bom opisal svojo izkušnjo, kako sem sam naredil ŽAB, uporabil sem 10 litrov vode, 1,2 kg gašenega apna v prahu in 2,5 kg žvepla v prahu.

Kaj potrebujete:

Staro posodo, emajlirano ali železno ustreznega volumna, plinski gorilnik, in dobro voljo za mešanje brozge.

Kako izdelamo:

Staro posodo prostornine petnajst litrov ali več, dobro očistimo. Posodo postavimo v zatišno lego ( nevarnost požara ), in stran od stanovanj ali zapremo okna, zaradi neprijetnega vonja žveplovega dioksida SO₂.

Vanjo sem vlil okrog 3 litre vode, nato sem stresel predhodno zmešano mešanico 1,2 kg gašenega apna v prahu in 2,5 kg žvepla v prahu (če imate močljivo žveplo potem 3 kg, več zato ker vsebuje 80% žvepla).

Sedaj sem z mešalom za barve dobro zmešal mešanico, da ni bilo grudic. Pri tem pazimo, da se nam ne zakadi v obraz in oči. Ko je dobro zmešano, prižgemo plinski gorilnik.

S palico ob stalnem mešanju počakamo, da mešanica skoraj zavre. Nato dolijemo še preostalih 7 litrov vode in še naprej stalno mešamo. Ko brozga zavre zmanjšamo plin in še naprej mešamo dokler…

Pomembno! 

…dokler se tekočina iz svetlo rumene žveplene barve začne počasi spreminjati v oranžno in rjavkasto. Takrat je čas, da takoj ugasnemo plin. Še vedno mešamo naprej, da se ŽAB ohladi na okrog 50°C. Če zamudimo se ŽAB skuha preveč in postane neuporabna.

Počakamo, da se tekočina umiri in ohladi ter da se apno usede na dno. 

Nato jo previdno nalivamo v plastično posodo. Za cedilo se lahko uporabi stara najlonska nogavica. Pri tem pazimo, da se ne poškropimo po koži. Tekočina je jedka! Zato delamo previdno, z zaščitnimi očali in rokavicami.

Po izpraznitvi tekočine iz posode lahko apno uporabimo za premazovanje debel sadnega drevja ali pa ga zavržemo. Posodo je potrebno čim prej pomiti z vodo in osušiti. Sicer se lahko zgodi, da naslednje kuhe ne bo zdržal cel.

ŽAB shranimo na mesto, kjer ne zmrzuje, v dobro zaprtih posodah saj žveplo hlapi. Uporabna je dve leti.

Sam jo v glavnem uporabljam za sadno drevje, kdaj in koliko škropiti na spodnji povezavi, kjer vsako leto g. Slavko Turšič pripravi podroben koledar vseh opravil za sadjarstvo.

Koledar sadjarskih opravil  (Turšičev sadjarski koledar)

https://ajda-vrzdenec-zalozba.si

Dodatek:

Apno: Izraz "apno" zajema žgano (živo) apno in gašeno apno ter je sopomenka izraza "apneni izdelki". Živo apno ali žgano apno je kalcijev oksid (CaO).

Gašeno apno sestavlja pretežno kalcijev hidroksid (Ca(OH)2) in lahko nastopa v obliki hidriranega apna (suhega kalcijevega hidroksida v prahu), apnenega mleka ali apnene kaše (vodne disperzije delcev kalcijevega hidroksida).

Gašeno apno narejeno po tradicionalnem postopku

http://apnogrebenc.si/gaseno-apno

Močljivo žveplo

http://www.karsia.si/mocljivo-zveplo-karsia-df

vir:

Koledar sadjarskih opravil  (Turšičev sadjarski koledar)

https://ajda-vrzdenec-zalozba.si

500 000 ton pšenice

Zemlja peša in voda se kuži

Zgornji naslov je zapisal Victor Hugo leta 1862 v svojem romanu Nesrečniki, vse ostalo se od takrat ni dosti spremenilo. Razlika je le, da sedaj poskušamo očistiti preden zmečemo vstran, še vedno ne razumemo, čeprav je minilo že 151 let.

Tudi sam se malo poigral ob številkah, koliko Slovenija zmeče gnoja oz. denarja vstran. Z upoštevanjem koliko pridela na leto povprečna odrasla oseba dušika (N) v kilogramih, fosforja (P) in kalija (K). Vsi izračuni so približni, ker vse niha, cene, število ljudi… vendar še vedno dovolj natančno, da vidimo kam pes taco moli.

Wolgast, 1993	N – dušik	P - fosfor	K – kalij
oseba Kg / leto	5,7	0,6	1,2

Slovenija ima okrog 2.055.000 prebivalcev, če upoštevamo malo manjšo številko, zaradi najmlajših. Dobimo osnovo in vse je odvisno od kvaliteta gnojila, ki ga kupimo na trgu.

Od 52 do 115 milijonov evrov na leto

Najcenejše je seveda umetno gnojilo, najdražja pa organska gnojila, kjer zraven tudi veliko število mikroorganizmov, ki so nujno potrebni za biološko oživljanje tal.

	KAN	Peletiran hlevski gnoj	ORGANO
na dan	63.651 €	144.959 €	316.849 €
na leto	23.232.724 €	52.909.875 €	115.650.000 €

Uporabil sem tri primere, KAN je najugodnejši vendar dolgoročno uničujemo zemljo, ostala dva sta seveda temu primerno dražja.

Vzel sem količino hranila na osebo na leto x število prebivalcev (brez najmlajših), dobim količino v kilogramih npr. dušika vseh Slovencev v letu dni, kar množim s ceno za kilogram hranila. Kot vidimo so to že lepe številke.

500.000 ton pšenice 

Če želimo izračunati koliko bi pridelali pšenice s to količino gnoja, potem potrebujemo koliko kilogramov dušika pridelajo Slovenci in potrebo po dušiku za pšenico.

Wolgast, 1993	N	P	K
Kg / leto	5,7	0,6	1,2
kg hranil / leto	10.986.750	1.156.500	2.313.000

Pšenica
Potreba po dušiku (N)	120 kgN/ha
Pridelek srednji	5-6 Ton

Z upoštevanjem zgornjih podatkov, vidimo da bi lahko z vsem človeškim gnojem, ki ga vsakodnevno zmečemo vstran, pridelali od 457.781 do 549.338 ton pšenice na leto.

Kar pomeni, da bi pridelali več kot dovolj pšenice za prehrano ljudi, saj »Domača poraba žita v Slovenije presega domačo pridelavo in obsega med 900.000 t do 1mil. t ton letno, od tega se dobri dve tretjini žita porabi za krmo.«¹ Torej rabimo za ljudi okrog 330.000 ton žit.

Sicer nisem prvi, ki bi se poigral z takšnim izračunom, že leta 1871 je v Novicah v članku z naslovom "Vrednost človeškega gnoja" avtor izračunal, koliko bi lahko pridelali več rž in koliko to znese denarja.

Vir:

·       Kako uspešno in varno kompositrati človeški gnoj, www.kompostiranjecloveskegagnoja.com

·       Human excreta for plant production, Helvi Heinonen-Tanski, Christine van Wijk-Sijbesma, 2003, www.sciencedirect.com

·       Smernica za strokovno utemeljeno gnojenje, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 2010

·       ¹Analiza stanja in razvojnih možnosti po posameznih proizvodnih usmeritvah in politikah, http://www.arhiv.mkgp.gov.si/fileadmin/mkgp.gov.si/pageuploads/Aktualno/Porocila_delovnih_skupin1608-1.VERZIJA_brez_DS_TK_220909.pdf

·       Tradicionalni slovenski zajtrk, http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4350