Kompostni Miti – Obračanje Komposta (1/4)

 Obračati kompost ali ne obračati, to je zdaj vprašanje?

Kaj je prva stvar, ki vam pride na misel, ko pomislite na kompost? Obračanje kupa. Obrni, obrni, obrni, je postala mantra komposterjev po svetu.

Večino priljubljenosti komposta na Zahodu, lahko pripišemo delu Sira Alberta Howarda, ki je leta 1943 napisal Kmetijski testament (An Agricultural Testament) in še nekaj drugih del na to temo, ki so sedaj poznana kot organsko, biološko kmetijstvo.

Howardova razprava o kompostnih tehnikah se osredotoča na postopke kompostiranja, ki so jih uporabljali lokalni kmetje, postopek je bil razvit v Indiji med letom 1924 in 1931 ter ga poimenoval Indor po mestu v Indiji.

Dve glavni vodili postopka Indor sta: 1) mešanje živalskih in rastlinskih ostankov z nevtralno bazo, kot je apnenčeva moka; in 2) upravljanje kompostnega kupa z fizičnim obračanje. Kasneje je bil postopek Indor sprejet med kompostnimi navdušenci na Zahodu, in danes je še vedno običajno, da vidiš ljudi obračati ter apniti kompostne kupe.

Industrija je sprejela to filozofijo, za katero gre dosti energije, denarja in časa. Nekaterim poklicnim komposterjem, se zdi misel, da komposta sploh ne bi obračal, skoraj bogoskrunstvo. Seveda moraš obračati – za božjo voljo, saj je kompostni kup.

Ali res moraš? No, v resnici ne, ne rabiš obračati, še posebej če kompostiraš na domačem dvorišču, in niti če si poklicni komposter. Potreba da moraš obračati kompost je eden od mitov kompostiranja.

Obračanje lahko služi štirim osnovnim namenom

Prvi, obračanje naj bi dodalo kisik kompostnemu kupu, ki naj bi bil dober za aerobne mikroorganizme. Opozorjeni smo, da če ne bomo obračali našega komposta, bo postal anaeroben in smrdeč, privlačil bo podgane ter muhe in nas bo potisnil v socialno izolacijo v našem sosedstvu.

Drugi, obračanje zagotovi da so vsi deli komposta podvrženi visoki notranji toploti, s tem poskrbimo za popolno uničenje patogenih organizmov in zagotovimo visoko higienično varnost končnega komposta.

Tretji, bolj ko obračamo kompost, bolj je zmešan in sesekljan, boljše izgleda na koncu in s tem bolj primeren za prodajo.

Četrti, pogosto obračanje lahko pospeši kompostiranje.

Ker komposterji na domačem dvorišču ne prodajajo svojega komposta, in jim je običajno vseeno če je kompost malo bolj grob, prav tako se jim tudi pogosto ne mudi. Zato lahko zadnja dva razloga za obračanje komposta črtamo. Poglejmo prva dva.

Štirje načini zračenja komposta

Zračenje je nujno za aerobni kompost, in obstaja precej načinov kako prezračit kompostni kup. Eden je, da prisilno vpihujemo zrak v kompost kup s pomočjo ventilatorjev. Kar je običajno pri velikih kompostarnah. Takšno mehansko, prisilno zračenje ni nikoli potrebno pri kompostiranju na domačem dvorišču, in je omejeno le na velike obrate.

Zračenje lahko dosežemo tudi tako, da napravimo luknje v kompost, napeljemo cevi v njega npr. votle bambusove palice. Ta način je priljubljen med nekaterimi domačimi komposterji. Tretji način je da ga fizično obrnemo, premečemo.

Četrti, v veliki meri prezrt način, je da naredimo kup tako, da so majhni vmesni žepki zraka ujeti v samem kompostu. To dosežemo z uporabo grobega materiala, kot je slama, seno in podobno. Celo poklicni ekološki vrtnarji priznajo, da "dober kompost lahko naredimo brez da bi ga obračali, če so materiali skrbno položeni v kupu, ki je dobro zračen in ima dovolj vlage."

To še posebej drži pri "neprekinjenem kompostiranju", ki je različen od "istočasnega kompostiranja". Istočasen kompost je narejen iz zbranega materiala, ki ga uporabimo istočasno, da naredimo kompostni kup naenkrat. To delajo poklicni komposterji – pripeljejo tovornjak bioloških ostankov in naredijo en velik kompostni kup.

Domači komposterji, še posebej komposterji človeškega gnoja, pridobivajo organske ostanke dnevno, malo po malo in zelo redko, če sploh kdaj, velike količine. Potemtakem, pri neprekinjenem kompostiranju dodajajo material na kompost neprekinjeno, običajno dodajo svež material na vrh kupa.

Kar povzroči, da je termofilno delovanje v zgornjem delu kupa, medtem ko se "porabljen" termofilen material pomika niže in niže v kompostu, kjer ga obdelujejo glive, aktinomicini, deževniki in še mnogo drugih. Z obračanjem neprekinjenega komposta, bi samo razredčili termofilni sloj s porabljenim slojem in prav grobo prekinili vso termofilno aktivnost.

Učinki obračanja komposta

Raziskovalci so merili raven kisika v velikih kompostarnah, kjer so jo primerjali v velikih obrnjenih, in neobrnjenih istočasnih kompostnih kupih, ter prišli do zaključka, da so komposti kupi v glavnem samo-prezračevalni.

"Učinek obračanja kupa je bil v osvežitvi vsebnosti kisika, v povprečju za (samo) 1.5 ure (nad 10% ravnijo), po tem je padla pod 5% in v največ primerih na 2% med aktivno stopnjo kompostiranja… Celo brez obračanja, so vsi kupi sčasoma razrešili svojo razliko vsebnosti kisika ko se je bliža stopnja zrelosti, kar nakazuje da lahko tudi le samo-prezračevanje zadostno oskrbi kompostni postopek… Z drugimi besedami, obračanje kupa ima trenutni vendar majhen trajen učinek na raven kisika."

Ti poskusi so primerjali kompost, ki ni bil obrnjen, ki je bil obrnjen z bagerjem, obrnjen enkrat na dva tedna in obrnjen dvakrat na teden. Zanimivo je, da so isti poskusi pokazali, da so bile patogene bakterije uničene neglede ali je bil kompost obrnjen ali ne. Navajajo, da ni dokazov da bi na populacijo bakterij, kaj vplivalo obračanje komposta. Ni bilo preživele E.coli ali Salomele, kar nakazuje, da "ni bilo statistično važnega učinka, ki bi ga lahko pripisali obračanju."

Neobrnjeni kupi lahko izkoristijo prednosti od dodanega grobega materiala kot je seno ali slama, ki ujameta dodaten zrak in naredita dodatno zračenje nepotrebno. Razen tega, se lahko neobrnjeni kupi prekrijejo z debelim slojem izolacije iz organskega materiala, kot je slama, seno ali celo zrelim kompostom, ki omogoča temperaturi na zunanjem delu kupa, da se dvigne dovolj za uničenje patogenih organizmov.

Slabši in dražji kompost

Ne samo, da je lahko obračanje komposta nepotreben strošek energije, ampak nam zgornji poskusi pokažejo, da ko se istočasen kompost obrača pogosto, se pokažejo še druge slabosti. Na primer, bolj ko se kompostni kup obrača več kmetijskih hranil se izgubi. Ko je bil zrel kompost analiziran na vsebnost organske snovi in izgubo dušika, je neobrnjen kompost pokazal najmanjšo izgubo. Bolj ko se je kompost obračal, večja je bila izguba tako dušika kakor organske mase.

Prav tako je bil kompost dražji, bolj ko se je obračal. Neobrnjen kompost je stal $3.05 na mokro tono, medtem ko je kompost, ki je bil obrnjen dvakrat na teden stal $41.23 na mokro tono, cena je poskočila za 1351%.

Zaključek

Raziskovalci so zaključili da "Kompostni postopki, ki zahtevajo pogosto obračanje, so nenavaden rezultat sodobne priljubljenosti in tehnološkega razvoja kompostiranja, kot je še posebej razvidno iz revij. Ne zdi se da so znanstveno podprti… S skrbnim kompostiranjem, s primerno mešanico in omejenim obračanjem, lahko dosežemo vzoren in kvaliteten izdelek pri majhnih stroških."

In končno, obračanje kompostnega kupa v hladnem podnebju lahko povzroči, da izgubijo preveč toplote. Priporočljivo je, da se v hladnem podnebju kompost obrača čim manj, ali najbolje nič.

Viri: 

• Kako uspešno vroče kompostirati na domačem dvorišču 
• www.HumanureHandbook.com
• Brinton, William F. Jr. (datum neznan). Sustainability of Modern Composting – Intensification Versus Cost and Quality. Woods End Institute, PO Box 297, Mt. Vernon, Maine 04352 USA – http://www.woodsend.org/pdf-files/sustain.pdf 

Kompostno stranišče - Kompostiranje človeškega gnoja

Danes, ko imamo polne police hrane v trgovinah, nikogar ne skrbi od kod bomo v bližnji prihodnosti dobili prepotrebna gnojila za polja, ki morajo dati vedno več hrane.

Večino gnojil naša polja dobijo iz nafte, naše kmetijstvo temelji na nafti. Z umetnimi gnojili onesnažujemo podtalnico, uničujemo rodovitno prst...

Ko bo nafte zmanjkalo, potem bodo naši traktorji šli mogoče na vodik. 
Na kaj bodo pa šla naša polja?

Za rešitev se moramo le ozreti nazaj, do naši dedov. Naši predniki niso imeli nafte, bili so odvisni od tega kar so imeli pri roki. Kakor takrat, tudi danes mečemo z lopatami denar vstran. Dobesedno serjemo denar in še plačamo, da ga splaknejo drugam, kjer onesnažuje okolje in našo pitno vodo.

Plačamo za čisto pitno vodo v katero se poserjemo, plačamo da ga odplaknejo drugam in znova plačamo, da to isto vodo očistijo. Rešitev bi morala biti logična, nehajmo srati v čisto pitno vodo.

Tako se je jezil že dr. Janez Bleiwes glavni in odgovorni urednik Novic iz leta 1854, ki je opozarjal kako nespametno ravnajo Ljubljančani, ko dragocen gnoj po kanalih spuščajo v Ljubljanico. Prav v isti reki umivajo oblačila in zajemajo vodo za kuho. Medtem, ko morajo naša polja dati vedno več žita, in celo ptičji gnoj (guano) uvažamo iz daljne Amerike.

Tudi leta 1885 v Dolenjskih Novicah avtor začne, da dolenjski kmet tarna nad tem, kakšen revež da je, da si ne more nič pridelati, ker nima živine in s tem gnoja. Vendar ga avtor opozori, da gnoj vsak dan celo meče vstran. In nato pokaže, da ne obstaja samo živalski gnoj, ampak tudi človeški gnoj, ki je tudi najboljši od vseh. Zelo priporoča, da človeški gnoj damo v hlevskega.

Človeški gnoj (blato in urin) je najboljši gnoj od vseh, saj je en kilogram enakovreden trem kilogramom najboljšega kravjega gnoja. Vsebuje tri krat več dušika, kot kravji. Vse to avtor priporoča na podlagi lastnih izkušenj in zaključi članek z mislijo, da upa, da ne bo ostal le glas vpijočega v puščavi.

Danes lahko znova recikliramo človeški gnoj skozi postopek vročega kompostiranja, in ko vključimo zraven temperature, še faktor čas, dobimo dozorel kompost, ki je higienično varen in uporaben za pridelavo hrane za ljudi. Tako je naravni krog zaključen in lahko traja neskončno dolgo.

Takšen sistem recikliranja vsebuje tri elemente, 1) stranišče,  2) pokrivni material in 3) kompostni zaboj. Stranišče je lahko znotraj, saj ne smrdi, ne privlači muh, ne potrebuje vode, urin se ne ločuje, ne potrebuje elektrike, ne proizvede nič odpada in na koncu dobim odličen in varen kompost.

Več informacij, z video posnetki, je na voljo na strani humanurehandbook.com kjer si lahko brezplačno prenesete tudi tretji ponatis odlične knjigo Humanure Handbook (le v angleščini).

Osnovne informacije so na voljo tudi v slovenščini, z video posnetki, ki so podnaslovljeni, na spletni strani www.kompostiranjecloveskegagnoja.com

Odpad ali Surovina

Razvite države niso samo bogate v proizvodnji in potrošnji, ampak so bogate tudi z odpadki. Človek v razvitem svetu tako proizvede dnevno od enega do treh kilogramov komunalnih odpadkov. 

Npr. v Sloveniji proizvedemo 900 000 ton ali 450 kg odpadkov na prebivalca in 74% se še jih vedno kar odloži na deponije in le okrog 11% se jih zbere ločeno (vir.SURS za leto 2008).
Biološko razgradljivi odpadki zajemajo več kot 30 odstotkov vseh nastalih komunalnih odpadkov. Sortirne analize izvajalcev javnih služb pa kažejo, da je med mešanimi komunalnimi odpadki, ki se odlagajo, tudi do 60 odstotkov biološko razgradljivih odpadkov.

Ti odpadki so na odlagališčih največji problem, gre za odpadke, ki so nestabilni, saj pod vplivom mikroorganizmov iz okolja razpadajo in povzročajo nastanek škodljivih plinov in izcednih voda.Vendar pa je prav ta isti organski materiali dragocen v kmetijstvu, zelo dobro poznani med ekološkimi vrtnarji in kmeti.

Nikoli ne recikliramo odpada

Primer naravnega, koristnega, organskega materiala je blato in urin, ki so ga izločile živali, ko so končale svoj prebavni proces. "Odpad" je le takrat, ko ga odvržemo v okolje. Ko ga recikliramo, je surovina, in se mu pogosto reče gnojilo, toda nikoli odpad.

Nikoli ne recikliramo odpada. To je običajna pomenoslovna napaka, da se govori, odpad je, se lahko, ali se mora reciklirati. Surovina se reciklira, toda odpad se nikoli ne reciklira. Zato se mu reče "odpad". Odpad je vsak material, ki se odvrže in nima več nobene uporabne vrednosti. Mi ljudje smo bili razsipni tako dolgo časa, da nam je predstava izkoriščanja odpadkov tako tuja. Vendar, je to pomemben miselni preskok.

Ko je krompir olupljen, olupki niso kuhinjski odpadki – še vedno so krompirjevi olupki. Ko se zberejo za kompostiranje, se reciklirajo, in nič odpada ni proizvedeno.

Poklicni komposterji včasih imenujejo recikliran material kot "odpad". Dosti ljudi, ki upravljajo takšne kompostne programe so prišli iz področja upravljanja z odpadki, področje, kjer se je odvrženemu materialu vedno reklo "odpad". Danes uporaba besede "odpad", da opišemo recikliran material zbuja neugodno pomenoslovno navado, ki se mora opustiti.

Drugače, bo lahko nekdo govoril o jesenskemu listju kot o "drevesnem odpadu", ker ga drevo več ne rabi in ga je odvrglo. Vendarle, ko se vstopimo v gozd, vidimo kje odpad? Odgovor je nikjer, zato ker se gozdni organski material reciklira naravno, in se ne ustvari nič odpada. Ironija je, da nekateri poklicni komposterji pravijo listju in pokošeni travi "dvoriščni odpad", še en primer vztrajne miselnosti o odpadkih, ki je zasidrana v naši kulturi.

Vse se reciklira v naravnem sistemu

Iztrebki enega organizma so hrana drugega. Vse se reciklira v naravnem sistemu, s tem se odpravi odpad. Ljudje ustvarjamo odpad, ker se vztrajno ne menimo za naravni sistem, od katerega smo odvisni. Tako spretni smo pri tem, da jemljemo odpad kot samoumeven in smo dali besedi pomembno mesto v našem besednem zakladu.

Imamo kuhinjske "odpadke", vrtne "odpadke", kmetijske "odpadke", človeške "odpadke", občinske "odpadke", biološke "odpadke", in tako naprej in tako naprej. Vendar, če želimo dolgoročno preživeti, se moramo naučiti živeti v sožitju z našim planetom. Kar zahteva, da razumemo naravni krogotok in ga vključimo v svoje vsakodnevno življenje.

V bistvu to pomeni, da si moramo mi ljudje prizadevati, da odpravimo odpadke skupaj. Ko bomo postopoma napredovali v odpravljanju odpadkov iz naših vsakodnevnih navad, lahko postopoma tudi odpravimo besedo "odpad" iz našega besednega zaklada.

Več o kako uspešno vroče kompostirati vse organske odpadke na domačem dvorišču, tukaj.

Vir:

The Humanure Handbook

Kako uspešno vroče kompostirat na domačem dvorišču.

SURS

Kako narediti svoj toplotni kuhalnik

Izoliran kuhalnik, senena škatla ( haybox ),  vroča škatla, toplotni kuhalnik, kuhanje brez ognja, – kakorkoli že imenujte, je odlično!

Zelo preprosto, vzameš veliko kartonasto škatlo, glede na izbrano posodo v kateri največ kuhate, in v katero bo šel 10 centimetrski stiropor. Vzemite meter in izmerite preden poiščete škatlo.

Prvo v stiroporu odrežeš z dolgim nožem dno, nato postaviš posodo na sredino. Sledile so stranice ob posodi in vrhnja izolacija, s katero bom pokril toplotni kuhalnik. Nato sem še čim bolj zapolnil okrog posode z dodatnim stiroporjem. In to je v bistvo to. Kot sem rekel, zelo preprosto.

Včasih se stiropor malo drobi ko se posoda vzame ven, zato se lahko notranjost obloži z aluminijasto folijo in pokrov obleče v blago jersey, s prišitim majhnim trakom ob strani, za lažje jemanje pokrova iz škatle.

Velika prednost je tudi ta, da jed ostane vroča še ure potem, ko smo jo dali v toplotni kuhalnik.  

Pa dober tek!


Soroden članek:

· Prihranite 75% energije in časa pri kuhanju

Prihranite 75% energije in časa pri kuhanju

Izoliran kuhalnik, senena škatla ( haybox ), vroča škatla, toplotni kuhalnik, kuhanje brez ognja, – kakorkoli že imenujte, je odlično!

Ideja je preprosta in genialna hkrati, uporabljali so jo naši predniki po vsem svetu, in v uporabi je še danes. Gre pa tako, ko hrana zavre v loncu jo pustite kratek čas da vre, par minut, nato vroč lonec postavite v dobro izolirano škatlo, kjer se kuhanje dokonča.

Na takšen način prihranite ogromno energije in tudi časa za kuhanje, nič nadziranja ali še vre, ali bo šlo prek… raje ta čas počnite kaj drugega.

V škatli naj bo čim več izolacije, predvsem pod in nad loncem, pokrov na loncu naj se čim bolj prilega. Za izolacijo lahko uporabite različen material, vse kar ima ujet zrak. Za škatlo lahko uporabite karkoli, od kartonaste škatle, do lesenega zaboja.

Kuhanje v toplotnem kuhalniku običajno traja od 1 in 1,5 do 3 krat dalj, kot če bi kuhali na štedilniku, vendar ne rabite biti zraven  ko se kuha, od tukaj torej prihranek časa. Potrebnega je le malo načrtovanja. Večja masa hrane deluje bolje kot manjša in tesen pokrov na loncu tudi pomaga.

 Zaradi varnosti pri mesu, naj na začetku vre 5 minut in na koncu ponovno segrejte do vrelišča pred jedjo. Priporočam veganstvo, zakaj tukaj več.

Sicer malo poizkušajte, in hitro boste ugotovili koliko časa mora vreti, splošno pravilo je, da vre četrtino potrebnega časa od časa potrebnega da se skuha na štedilniku. In vse to le za par evrov, zelo preprosto.

Pripraviš zjutraj, ješ pozneje, še vedno vroče. 

Nekaj časov za lažji začetek:

Hrana:	Čas vretja:	Čas v toplotnem kuhalniku:
Riž	5 min	1-1.5 h
Krompir	5 min	1-2 h
Kvinoja	5 min	1.5 h
Polenta	1 min	1 h
Perutnina	6 min	2-3 h
Govedina	13 min	3-4 h

Soroden članek:

· Kako narediti svoj toplotni kuhalnik

Ježevka s tremi mladiči

Na parceli imam nepokošeno par kvadratnih metrov (okrog 15m2), ki jih ne kosim, pokosim le dva krat na leto. Na tem zaraščenem območju sem imel pred dvema letoma ose, ki so imele gnezdo v zemlji. Kljub temu, da sem takrat še kosil ta del, tudi preko gnezda, nobena ni nikogar pičila. Sreča, ali so čutile da jim nihče nič noče, sam raje verjamem, da so čutile.

Vendar se je v septembru, ko so si nabrale med za zimo, zgodila katastrofa, nekdo je ponoči razdejal gnezdo in pobral med. Gnezdo sem popravil kolikor se je dalo, vhod bolj zavaroval, vendar škoda je bila narejena in ose niso preživele.

Letos, mesec dni nazaj, vzamem ročno koso in se odpravim pokosit ta zaraščen košček trave, po par zamahih odkrijem del, kjer je bilo nekoč gnezdo os in presenečeno vidim ježe. Ker so bili na srečo v zemlji, nisem nikogar poškodoval. Na hitro vzamem kos deske in privijem štiri noge višine štirinajst centimetrov, položim desko preko ježev in vse skupaj pokrijem s travo.

  

Ker je bila ježevka odkrita, sem pričakoval da se bo preselila, saj se tudi drugače ježi radi selijo. In to se je zgodilo, saj sem jo čez par dni našel v slami, ki jo hranim za pokrivanje komposta. Slamo imam za celo leto, saj kompostiram praktično vse, ko prekriješ kompost s slamo (lahko je tudi seno, trava, ipd), ni nobenega vonja in s tem tudi ne mrčesa in muh.

Bale so zložene tako, da je na dnu okrog petnajst centimetrov razmika med dvema balama in v ta prostor se je ježevka preselila s tremi mladiči, ki so že kar veliki. S telefonom mi je uspelo slikat majhno družino, ko so vsi trdno in zadovoljno spali. Če pogledate bliže boste videli, da mali jež sesa mleko.

Tukaj so vsi trije mladiči le dan pozneje so se znova odselili, saj so prenehali že par dni prej sesati in tudi mama jih že puščala same.

V redu je če okrog hiše ni vse popolnoma urejeno, tako se ima jež kam skriti ali če se preseli, kje prespati. Saj poznate to misel »Kjer je ljubezen, je nered. Popoln red bi spremenil svet v pokopališče« Anthony de Mello

Sorodni zapisi:

Vse o ježu

Hišica za ježa

Zakaj je ločevanje urina in blata neproduktivno v kompostnem stranišču

Ideja, da izločiš blato v eno posodo in v drugo uriniraš, se že sliši dovolj nenavadna. Če mislite da vedro fekalij smrdi, potem povohajte vedro urina.

Uspešno kompostiranje zahteva uravnoteženo razmerje med ogljikom in dušikom v organskem materialu, ki se kompostira, to je 30 delov ogljika na 1 del dušika. Človeški iztrebki niso primerno uravnoteženi, saj vsebujejo preveč dušika, in zato je potrebno dodati material bogat z ogljikom, ter tako omogočimo hiter razvoj mikroorganizmov in uspešno kompostiranje.

Ločevanje urina izvira iz sredine 19 stoletja, ko so poskušali narediti stranišče, ki ne zahteva vode. Takrat za razmerje med ogljikom in dušikom še niso vedeli, in visok delež dušika v človeškem gnoju v suhih straniščih je preprečeval, da bi se organski material uspešno razkrajal. Rezultat je bil umazan, smrdljiv vonj, ki je privlačil muhe. Mislili so da lahko ta problem rešijo, če ločijo urin  od blata (s tem se zmanjša količina dušika v fekalijah) in suha stranišča so bila narejena, da delajo prav to.

Ta tehnika se danes še vedno zelo uporablja, kljub temu, da že preprost dodatek delno suhega materiala bogatega z ogljikom, kot je žagovina, v stranišču uravnoteži dušik v materialu, vpije odvečno tekočino, prepreči vonjave, odstrani muhe in naredi da je ločevanje urina nepotrebno.

Ko se človeški gnoj vroče kompostira in pusti da zori en čas, se uničijo vsi patogeni organizmi v njem, nastane odličen in varen kompost bogat z dušikom. Pri takšnem načinu kompostiranja se uničijo tudi bolj trdoživi organizmi kot so jajčeca navadne človeške gliste (Ascaris lumbricoides), ki lahko preživijo v zemlji še par let, saj so odporne na zmrzal.

Medtem ko jih temperature nad 40 st.Celzija uniči v par dnevih oz. v roku ene ure pri 50 st.Celzija, kar brez težav dosežemo pri vročem kompostiranju. Tukaj je seveda ključno, da se urin ne ločuje. Saj je v urinu kar 15-19% dušika in v blatu 5-7%, za primerjavo kravji gnoj vsebuje okrog 1,7%.

Če se ta vir dušika odvrže v okolje kot odpad, ne samo da izgubimo pomembno in bistveno sestavino komposta in vira za kmetijstvo, ampak tudi onesnažujemo okolje in pitno vodo. Namesto gnojila postane vir onesnaženja in bolezni.

Več o vročem kompostiranju na kompostiranjecloveskegagnoja.com