Pajki veljajo za ene najmanj priljubljenih živali, mnogo ljudi se tako odzove zaradi strahu in gnusa, čeprav so pri nas živeči popolnoma nenevarni.
Pajke vedno pogosteje načrtno
gojijo na ekoloških kmetijah kot naravne sovražnike škodljivcev, saj so
pomembni plenilci žuželk, s čimer uravnavajo njihovo številčnost
Osasti pajek (Argiope bruennichi) med največjimi in bolj pogostimi, ime je dobil
po vzorcu, ki je podoben osi. Plete
mreže v nizki travi, sam ga najpogosteje opazim na paradižniku, zunaj in v
rastlinjaku.
Mreže, ki jih ti pajki začnejo graditi v mraku ali v zgodnjih
jutranjih urah, so razmeroma velike. V njih je vedno vpleten poseben cikcakast vzorec, imenovan stabilimentum, katerega vloga zaenkrat
še ni pojasnjena (zgoraj na sliki pod pajkom).
Samec čaka, da samica spolno dozori, po zadnji levitvi, ko
so njeni strupniki začasno razmehčani, pa se pari z njo. Kljub temu samica v večini primerov ubije in požre
samca med parjenjem.
Samci imajo zato mehanizem, ki pomaga zagotoviti, da bo samico oplodila ravno njihova sperma - pedipalp, s katerim jo prenesejo do samičine spolne odprtine, se med parjenjem pogosto odlomi in odprtino zapečati, tako da se samica ne more ponovno pariti
Osasti pajki lovijo
leteče žuželke in kobilice, obvladajo pa celo prasketače, hrošče, ki se v
nevarnosti branijo s pekočimi kemikalijami, ki jih izbrizgajo iz žlez na zadku.
In še nekaj malega o pajkih. Pajki so na Zemlji so že več
kot 300 milijonov let, imajo modro kri, ki deluje kot hidravlična tekočina. Gibanje pajkov je namreč kombinacija dela
mišic in načel delovanja hidravlike, kot jih pri nekaterih strojih uporabljamo
tudi ljudje.
V povprečju je pajkova svila stokrat tanjša od človeškega
lasu, osemkrat močnejša od jekla ter
dvakrat bolj raztegljiva od najlona.
Ni komentarjev:
Objavite komentar