·
Človeški odpad so človeški iztrebki, ki niso bili reciklirani.
·
Odpad je material, ki nima nobene vrednosti.
·
Ljudje, ki reciklirajo stvari, le teh ne zavržejo/zapravijo.
·
Ljudje, ki kompostirajo svoj gnoj, ne
proizvedejo človeškega odpada v obliki telesnih iztrebkov.
Oprostite, vem da je težko zaobjeti koncept, da je človeški
odpad nekaj kar ustvarimo z izbiro, z namenom.
V današnjem jeziku je danes izraz človeški odpad sinonim za
človeški urin in blato (iztrebki). Sčasoma se bo to spremenilo. Ni neizogibno,
da ustvarjamo človeški odpad naravno. Naravno proizvedemo človeški gnoj. Kar počnemo z njim, določa ali bo odpad ali
ne. To se mogoče komu zdi kot banalna stvar. Vedno ste vedeli da so iztrebki
človeški odpad, zatorej se mu je vedno
reklo človeški odpad.
Na drugi strani, lahko razširite vaše razumevanje. Kot se
razumevanje in zavest spreminja, tako se tudi jezik spreminja. Človeški »odpad«
ni več primerna beseda, ko se govori o človeškem gnoju, razen če se ta gnoj
(gnojilo) odvrže. Ni nobenega razloga, da ne bi mogli razčistit izrazov,
razviti jezik, in izboljšati komunikacijo in razumevanje.
Kaj je človeški
odpad? Človeški odpad je cigaretni ogorki, prazna pločevinka za pivo ki
leži ob cesti, stiroporna embalaža za hamburger, plenice za enkratno uporabo,
zavržena elektronika, zavržene steklenice, stare avtomobilske gume, jedrski
odpadki, izpušni plini, šestnajst milijonov litrov pitne vode ki jo odplaknemo
naša stranišča vsaki dan, in milijoni ton organskih ostankov zavrženih v okolje
leto za letom.
Azijsko Recikliranje
Že tisočletja Azijci reciklirajo človeški gnoj. Kitajci uporabljajo človeški gnoj v
kmetijstvu od dinastije Shang, pred 3000-4000 leti. Zakaj mi na zahodu
nismo? Azijska kultura, v glavnem Kitajci, Korejci, Japonci in ostali, so
spoznali, da so človeški izločki naravna surovina, kakor da bi bili odpad.
Kjer smo mi imeli človeški odpad, so oni imeli »nočno zemljo«.
Mi smo proizvedli odpad in onesnaženje, oni so proizvedli gnojilo (hranila) za
zemljo in hrano. Jasno je da so Azijci bolj razviti kakor zahod v tem oziru. In
tako je tudi prav, saj delajo na razvoju trajnostnega kmetijstva že štiritisoč
let na isti zemlji.
Štiritisoč let ti
ljudje obdelujejo en in isti kos zemlje, z malo ali brez kemičnih gnojil
in, v mnogih primerih, proizvedejo večji pridelek kakor zahodni kmetje, kateri
hitro uničujejo prst v svojih deželah, skozi izčrpavanje in erozijo.
Dr. King zapiše, »Mednarodna
koncesija mesta Šanghaj v letu 1908, je podelila Kitajskemu pogodbeniku
privilegij, da je lahko vsako jutro zgodaj zjutraj vstopil v zasebne in javne
prostore in odnesel nočno zemljo, za kar
je plačal več kot 31.000$ zlata za 78.000 ton [človeškega gnoja]. Vse to, mi
ne samo da vržemo vstran, ampak potrošimo še zato veliko denarja.«
Če slučajno niste ujeli, pogodbenik je plačal 31.000$ zlata za človeški gnoj, ki mu pravi »nočna zemlja«
in ne kot dr. King napačno »odpad«. Ljudje ne plačajo, da bi kupili odpad,
plačajo z denarjem za stvari, ki imajo vrednost.
Napredek znanosti
Kako to, da so Azijci razvili odlično razumevanje recikliranja
človeških hranil, ki prežema njihovo splošno zavest in je popolnoma
sprejeto ter se jemlje kot nekaj samoumevnega, medtem ko mi nismo? Konec
koncev, mar nismo mi razviti narod znanstvenikov? Dr. King zapiše zanimivo
opazko glede znanosti: Piše:
»Vse do leta 1888, in še potem po
dolgotrajni trideset letni vojni, so zbrani najboljši znanstveniki vse Evrope,
končno priznali, da stročnice delujejo kot gostitelj za nižje organizme, ki
živijo na njihovih koreninah, ti organizmi so v glavnem odgovorni za
vzdrževanje dušika v zemlji, ki ga črpajo neposredno iz zraka, ki so nato skozi
razkroj vrne nazaj.
Toda stoletja prakse
so naučili kmetje čez celotno Azijo, da so določene rastline bistvene za
vzdrževanje rodnosti prsti. In tako so v
vsaki od treh dežel gojili stročnice, v kolobarju z ostalimi rastlinami, z
namenom gnojenja prsti. To je ena njihovih tradicionalnih praks.«
V naši kulturi verjamemo, da moramo počakati na
strokovnjake, da ugotovijo kako stvari stojijo, preden lahko trdimo da res
nekaj vemo. To nas zgleda, postavilo nekaj stoletji za Azijci. Sigurno se mi zdi čudno, da ljudje ki so pridobili svoje znanje v resničnem
življenju skozi prakso in izkušnje, da se jih ignorira ali naredi
nepomembne z strani akademskega sveta in vladnih agencij.
Takšne agencije bodo priznavale samo učenje, ki se zgodi
znotraj okvirja institucij. Kot tako ni čudno, da se Zahod tako počasi plazi
proti trajnostnem bivanju na planetu Zemlja.
Čudno kot se mogoče zdi, pravi King, da danes ni, in kot
zgleda nikoli ni bilo, tudi v največjih ter najstarejših mestih Japonske,
Kitajske ali Koreje, ničesar kar bi spominjalo na kanalizacijo, ki jo danes
uporablja Zahod.
Ko sem vprašal prevajalca, če ni bilo običajno med zimskimi
meseci, da bi nočno zemljo odstranili v morje, kot najcenejšo in hitrejšo
metodo odstranitve [raje kot reciklirat], njegov odgovor je bil hiter in oster,
»Ne, to bi bilo škoda. Ničesar ne vržemo
vstran. Je vredno preveč denarja.« Kitajec, je rekel King, ne odvržejo
ničesar vstran, ker imajo več čas na umu glavni namen kmetijstva.«
Mogoče, nekoč, bomo tudi mi razumeli.
Azija danes
Danes Azijci opuščajo trajnostne kmetijske postopke, katere
je dr.King opazil skoraj stoletje nazaj. V Kyotu, Japanska, na primer, »nočna zemlja se zbira higijenično na
zadovoljstvo uporabnikov, le da se na koncu razredči v centralnem zbirnem
centru,in se spusti v kanalizacijski sistem in konvencialno napravo za obdelavo
kanalizacijski odplak.«
Leta 1956 se je na Kitajskem recikliralo 90% človeškega gnoja, kar je predstavljalo tretjino
vseh gnojil, ki so se uporabila v državi. Danes je na Kitajskem poraba
umetnih gnojil poskočila preko 600% med letoma 1960 in sredino 1980, in danes
Kitajska uporablja dvakratno količino umetnih gnojil na hektar, kakor je
svetovno povprečje.
Med 1949 in 1983 se je vnos dušika in fosforja povečal za
faktor deset, medtem ko se je pridelek povečal le za tri krat.
Onesnaženje vode na Kitajskem se je zelo povečalo, saj se
70% vse odpadne vode spusti v glavne reke. Leta 1988 so v Šanghaju zabeležili pol milijona hepatitisa A,
ki se je širil z onesnaženo vodo. »Vedno
bolj se Kitajske mestne oblasti obračajo k sežigalnicam in odlagališčem, kot
način reševanja svojih odpadkov, raje kot recikliranje in kompostiranje. Kar
pomeni, da Kitajska kakor zahod, prelaga problem na ramena naslednjih
generacij.«
Za občutek zgodovinske perspektive, bom za konec citiral
dr.Arthura Stanleya, uradnika za zdravje mesta Šanghaj, Kitajska, v svojem letnem poročilu za leto 1899, ko
je bilo na Kitajskem 500 milijonov ljudi. V tem času se ni uporabljalo
nobenih umetnih gnojil – samo organski, naravni materiali, kot so kmetijski
ostanki in človeški gnoj:
»Glede sanitacije
mesta Šanghaja, kot primerjava med higieno Vzhoda in Zahoda, lahko rečemo, da
če je dolžina življenja v državi kazalnik dobre sanitacije, so Kitajci vredni
študije vseh, ki se jih tiče javno zdravje. Očitno je, da je stopnja rojstva dosti večja od stopnje smrti,
in da je tako moralo biti v obdobju tri do štiritisoč let. Kitajska higiena, ko
jo primerjamo z srednjeveško Anglijo, se
pokaže kot napredna.«
Soroden članek - Odpad ali surovina
Vir:
· The Humanure Handbook, Joseph Jenkins
·
Kako uspešno in varno kompostirati človeški
gnoj, www.kompostiranjecloveskegagnoja.com
·
King, F.H., (1911). Farmers of Forty Centuries.
Rodale Press: Emmaus.
·
»nočna
zemlja« - izraz, ki označuje, da sta se surovo blato in urin zvečer odvrgla
na polja
Ni komentarjev:
Objavite komentar