četrtek, 29. julij 2010

Moč potrošnika ali kako volimo vsak dan

»Delavca lahko odpustijo, potrošnika ne morejo.« Ulrich Beck

Verjamem, da imam danes večjo moč kot potrošnik, kakor volivec. 

Vsak tvoj nakup je politična odločitev, če ti je všeč ali ne, kjer s svojim denarjem podpiraš določen način delovanja podjetja, celo političnih strank, saj vemo da podjetja (koncerni) močno financirajo politične stranke. Sicer je to bolje napisal Ulrich Beck v sobotni prilogi Dela, 31.julija 2004
_______________________________________________________

Če se vprašamo ali ima potrošnik moč, bomo naprej zamahnili z roko: "Moj Bog, kaj lahko potrošnik sploh naredi?! Nemočen je, na milost in nemilost prepuščen koncernom."  Z vidika moči, pa je položaj tako rekoč popolnoma nasproten. Vsak nakup je hkrati tudi dejanje izbire. Priče smo zelo velike ponudbe izdelkov in naša odločitev je lahko tudi volilni listek, naš odnos do družbenega vedenja ali politike koncerna.

Pred nekaj leti je hotel Shell (naftna družba) svoj umetni otok za črpanje nafte preprosto potopiti v morje, podobno kot v parku odvržemo pločevinko, v kateri je bila pijača. Za to dejanje je imel dovoljenje vseh okoliških držav. Pojavil se je Greenpeace in v napeti akciji s pomočjo medijske kampanje, ter z bojkotom Shellovih izdelkov koncern  prisilil, da spremeni svojo odločitev.

Ljudem ni bilo treba storiti nič drugega, kot da so namesto pri Shellu gorivo kupovali pri konkurenci. Tako so neposredno in demokratsko izraža mnenje v političnem sporu. Vsak televizijski gledalec se lahko spremeni v neposrednega bojevnika, ki lahko z odločitvijo o nakupu zadene koncern v najobčutljivejšo točko.

V politizaciji potrošnikov se skriva velikanska moč. To je vzporednica z odnosom med kapitalom in delom. Delavca lahko odpustijo, potrošnika ne morejo. Nobenega smisla ne bi imelo podjetje preseliti v tujino, zato ker so v neki državi potrošniki »hudobni«. Potrošnik je usoda koncerna, potrošnikov ni mogoče izbirati. V nasprotju z delavci, ki stavkajo, s svojimi odločitvami ničesar ne tvega. Potrošnik lahko svobodno izrazi svojo odločitev, je svoboden.

To je nesporno. Tako kot koncern ima tudi potrošnik moč, da reče: "Ne!" Kapital torej lahko napade z njegovim lastnim orožjem. Tudi potrošniku se za svoj "Ne!" ni treba zagovarjati. 

Če se razširijo občutek ogroženosti ali se razširijo govorice, da koncern ne plačuje davkov ali da izkorišča delavce, zaposluje otroke in podobno, se potrošniki odzovejo in tako koncerne prisilijo v obrambo. Potek ko se je predsednik Bush odločil, da ne podpiše kjotskega sporazuma o škodljivih izpustih v zrak, je ravno Shell nasprotoval Bushu.

Koncerni so namreč doslej že doumeli, da morajo biti zaradi nenehnega nadzora nevladnih organizacij in morebitnega bojkota potrošnikov dolgoročno verodostojni, če hočejo obdržati trg, in da ni nujno da je njihova politika vedno oglašena s politiko vlad."

Ni komentarjev:

Objavite komentar